Nekateri udeleženci po tretmaju poročajo o različnih reakcijah, ki sprva mogoče komu delujejo kot moteče ali neželene, vendar ni nujno, da se tudi zgodijo.

 

Ko se med sproščanjem končno srečamo s svojo notranjostjo, se lahko zgodi, da privrejo na dan kakšni žalostni spomini, travme, ali nerazrešene čustvene bolečine. Škoda bi bilo, če bi to označili kot neželeno, saj je splošno znano, da se je koristno soočiti s svojo potlačeno zgodovino, ozavestiti stare škodljive vzorce in jih pričeti popravljati. Ker naš um poleg stare navlake, ponavlja, melje, komplicira, kombinira, analizira še sprotne vsakodnevne stresne dejavnike, sami sebe dobesedno bombardiramo in dušimo s smetmi, ki jih nikdar ne odstranimo.

 

Vsi ti umski viharji jemljejo telesu veliko energije, čemur obvezno sledi splošno slabo počutje in pogosto začetek kakšne bolezni. Zato je dobro, da se s pomočjo tehnik sproščanja naučimo postaviti v vlogo nevpletenega zunanjega opazovalca, od daleč pogledamo kaj se dogaja v naši notranjosti, ugotovimo kakšne narave so naše misli (vesele, žalostne, prestrašene, dvomljive, ljubosumne, …), s čim se naš um ves čas ukvarja (samogovori, analiziranje, načrtovanje, obtoževanje, prerekanje, …) in šele nato, ko vse to, kar nam po vsej verjetnosti niti malo ni všeč, prepoznamo, lahko začnemo spreminjati svoje mišljenje, navade, razvade, ravnanje in življenje.

 

Tako lahko rečemo, da skozi tišino najlažje zaznamo notranji kaos in zunanji nemir, ki ju dnevno doživljamo od jutra do noči, ter se ju končno zavestno odločimo tudi premagati. Kakorkoli se odvije tretma sproščanja, pa tudi če samo zaspimo in ne vemo nič, kaj se je dogajalo zadnje pol ure, je tudi to zelo dobro – končno je ego vsaj malo izklopljen in duša si lahko za trenutek oddahne.